»Več si moraš upati.«
»Verjemi vase.«
»Saj znaš. Samo samozavesten bodi.«
Ti stavki so pogosto izrečeni z dobrim namenom. Trener vidi tvoje sposobnosti. Starš se spomni, kako sproščeno si igral nekoč. Soigralec želi, da dvigneš glavo.
Ti pa jih poslušaš in si misliš: vem, kaj želite od mene. Ne vem pa, kako naj pridem do tega občutka.
Včasih tako poleg zahtev tekme dobiš še eno: pokazati moraš samozavest. Če je ne čutiš, se ti zdi, da si odpovedal že pred prvim dotikom.
Kaj pravzaprav pomeni »bodi samozavesten«?
Če bi tri igralce vprašal, kako je videti samozavestna igra, bi lahko dobil tri različne odgovore.
Za enega pomeni, da si upa preigravati. Za drugega, da mirno odigra preprosto podajo. Za tretjega, da po napaki ponovno zahteva žogo.
Zato je koristno splošno navodilo prevesti v konkretno vedenje.
Če trener želi, da si bolj samozavesten, ga lahko vprašaš: »Kaj želiš, da v igri naredim drugače? Naj se več ponujam? Naj hitreje sprejmem odločitev? Naj poskusim z rešitvijo, ki jo vadimo?«
Tak pogovor samozavesti ne zagotovi. Lahko pa razjasni, kaj se od tebe pričakuje. Z dejanjem lahko začneš delati. Z zahtevo po občutku precej težje.
Ni treba čakati, da dvom izgine
Predstavljaj si, da po dveh izgubljenih žogah ponovno dobiš možnost za podajo. Del tebe bi se najraje skril za nasprotnika. Še vedno razmišljaš o prejšnjih napakah.
Kljub temu lahko preveriš prostor, se premakneš in soigralcu ponudiš rešitev.
Morda ob tem ne čutiš posebne samozavesti. Čutiš nelagodje. Toda naredil si nekaj, kar tvoji igri omogoča nadaljevanje.
Občutek zaupanja in pripravljenost za dejanje nista vedno isto.
To ne pomeni, da moraš na silo tvegati ali prezreti trenerjeva navodila. Pomeni, da lahko izbereš smiselno igralno dejanje tudi takrat, ko nisi povsem prepričan vase.
Na čem lahko gradiš zaupanje?
Ni treba, da si pred vsako tekmo govoriš, da si najboljši. Takšna trditev ti morda niti ne zveni verodostojno.
Bolj oprijemljivo je, da veš, na kaj se lahko opreš.
Kako si treniral? Katere naloge razumeš? Katere rešitve si že uspešno izvedel? Kaj znaš narediti, ko prva zamisel ne uspe?
Namesto »danes moram biti odličen« si lahko rečeš: »Vem, kaj je moja naloga pri odpiranju igre. To sem vadil. Ko dobim žogo, bom najprej preveril možnosti.«
To je manj veličastna misel. Je pa bližje nečemu, kar lahko uporabiš.
Zaupanje vase ne zahteva, da zanikaš svoje omejitve. Lahko veš, da nekaj še razvijaš, in hkrati prepoznaš, kaj že znaš.
Ne zamenjaj samozavesti z obveznim tveganjem
Samozavesten igralec ni nujno tisti, ki največkrat preigrava, najglasneje govori ali vedno želi odločiti tekmo.
Včasih je pogumna odločitev preprosta podaja. Včasih je to sprejem odgovornosti za strel. Včasih pa priznanje, da navodila nisi razumel, in vprašanje trenerju.
Pomembno je, ali tvoja odločitev odgovarja situaciji.
Če preigravaš samo zato, da bi dokazal, da te ni strah, si lahko prav tako oddaljen od igre kot takrat, ko se vsaki odgovornosti izogneš.
Vprašanje zato ni samo: »Sem si dovolj upal?«
Vprašaj se tudi: »Sem videl, kaj je igra potrebovala, in se na to odzval?«
Po slabši tekmi ne izbriši vsega, kar znaš
Ko ti ne gre, lahko en nastop hitro preglasi več tednov dela. Vse uspešno začneš pripisovati sreči, vsako napako pa vzameš kot dokaz svojih omejitev.
Pri pregledu poskusi ostati konkreten.
Morda si danes slabo sprejemal žogo. Morda si nekajkrat zamudil pri vračanju. To so stvari za analizo in trening. Iz njih pa še ne sledi, da nimaš več sposobnosti, ki si jih pokazal prej.
Enako velja v drugo smer. Dobra tekma ne pomeni, da si končan igralec, ki mu ni treba več delati.
Tvoj razvoj potrebuje bolj natančen pogled kot stalno prehajanje med »odličen sem« in »nič ne znam«.
Kaj lahko namesto tega reče trener ali starš?
Spodbuda je lahko bolj uporabna, kadar igralcu pokaže nekaj oprijemljivega.
Namesto »samo verjemi vase« lahko trener reče: »Pri sprejemu imaš več časa, kot si ga trenutno vzameš. Preveri prostor, preden pride žoga.«
Starš lahko namesto napovedi »danes boš zagotovo odličen« pove: »Vem, da ti tekma veliko pomeni. Po njej te bom z veseljem poslušal.«
In soigralec lahko po napaki preprosto ostane na voljo za naslednjo podajo.
Nobeden od njih ne more odigrati tekme namesto igralca. Lahko pa mu pomaga, da ne ostane sam z nejasno zahtevo, naj se počuti drugače.
Samozavesti ni treba najprej dokazati. Začni z naslednjim smiselnim dejanjem, tudi če te spremlja nekaj dvoma.
Pogovoriva se ↗