Ko je trener prebral postavo, sem čakal svoje ime. Pri vsakem naslednjem sem imel malo manj prostora za upanje. Potem je končal in začel govoriti o nasprotniku. Gledal sem ga, ampak prvega dela navodil skoraj nisem slišal. V glavi sem se vračal na zadnji trening in iskal trenutek, zaradi katerega danes ne bom začel.
Zdelo se mi je, da sem dobro treniral. Nisem pričakoval, da mi mora mesto pripadati, sem pa verjel, da sem naredil dovolj. Pogledal sem soigralca, ki bo igral na mojem položaju. Nič ni bil kriv, pa me je vseeno zabolelo, ko sem videl, kako si je popravil nogavice in vstal. Jaz sem ostal sedeti ter se pretvarjal, da si moram še enkrat zavezati kopačko.
Med ogrevanjem sem poskušal biti običajen. Podajal sem, se premikal in se odzval, ko me je kdo poklical. Nisem želel, da bi vsi opazili, kako sem razočaran. Hkrati sem si skoraj želel, da bi kdo opazil in mi kaj rekel. Ko me je soigralec vprašal, ali sem v redu, sem odgovoril, da sem. Nisem vedel, kako naj mu razložim, da sem jezen, ne da bi bilo videti, kot da sem jezen nanj.
Na začetku tekme sem spremljal predvsem igralca na svojem položaju. Ob vsaki njegovi potezi sem v mislih odigral svojo. Jaz bi tukaj obrnil. Jaz bi prej podal. Potem je izgubil žogo in za kratek trenutek sem začutil nekaj, česar mi je bilo takoj žal. Kot da bi njegova napaka lahko dokazala, da bi moral igrati jaz.
Ni mi bilo všeč, da sem tako razmišljal. Z njim treniram, z njim se smejim v garderobi in vem, koliko mu pomeni ta tekma. Danes pa sem njegovo igro gledal skozi svoje razočaranje. Ko je naslednjič dobro zaprl prostor, sem mu zaploskal. Nisem zaradi tega nenadoma postal zadovoljen s svojim položajem, samo nisem hotel, da bi on nosil moje razočaranje.
Tekma se je nadaljevala in začel sem opažati še druge stvari. Njihov bočni igralec je puščal prostor za seboj. Naši so imeli težave pri vračanju po izgubljeni žogi. Slišal sem trenerjeva navodila in pomislil, kaj bi bila moja naloga, če bi vstopil. Še vedno sem želel igrati. Toda prvič tisti dan nisem razmišljal samo o tem, zakaj ne igram.
Ko me je trener poslal na ogrevanje, sem vstal prehitro. Nekaj minut sem čakal, da me bo poklical nazaj, in vsakič pogledal proti klopi. Menjava je prišla, vendar ni izbral mene. Nadaljeval sem ogrevanje, čeprav se mi je v tistem trenutku zdelo precej nesmiselno. Potem sem se vrnil na klop. Danes nisem vstopil.
Po zadnjem žvižgu sem šel s fanti pozdravit nasprotnike. Vesel sem bil, da smo zmagali, vendar nisem čutil istega veselja kot tisti, ki so tekmo odigrali. Zaradi tega sem se nekaj časa počutil še slabše. Kot da bi moral izbrati: ali sem dober soigralec in zadovoljen ali pa razočaran in sebičen. V garderobi sem počasi pospravljal opremo ter poslušal, kako so drugi govorili o posameznih akcijah.
Trenerja nisem vprašal takoj. Vedel sem, da bi moje vprašanje »Zakaj nisem igral?« takrat zvenelo bolj kot očitek. Nisem pa želel ostati pri ugibanju. Pred odhodom sem ga vprašal, ali se lahko pred naslednjim treningom za nekaj minut pogovoriva. Rekel je, da lahko.
Ne vem še, kaj mi bo povedal. Morda bom slišal nekaj, s čimer se ne bom strinjal. Želim pa izvedeti, kaj od mene pričakuje in kaj lahko izboljšam. Ne potrebujem obljube, da bom naslednjič začel. Potrebujem jasnejšo predstavo o tem, za kaj naj delam.
Doma sem torbo pustil pri vratih nekoliko dlje kot običajno. Ko so me vprašali, kako je bilo, sem najprej rekel samo, da smo zmagali. Potem sem dodal, da nisem igral in da me je prizadelo. Dobro je bilo to povedati brez razlage, kdo je kriv.
Še vedno mislim, da bi lahko danes pomagal na igrišču. Morda me bo razočaranje držalo tudi jutri. Na naslednjem treningu pa želim od trenerja odnesti nekaj konkretnega in potem videti, kako se bom na to odzval. Danes sem ostal na klopi. Nočem pa, da bi zaradi tega že vnaprej odnehal pri vsem, kar še lahko naredim.
Pogovoriva se ↗